Temeljna čustva

in jih lahko nadzorujemo do te mere, da ne vplivajo neposredno na naše vedenje (Harmon-Jones in Harmon-(Harmon-Jones 2016 ,774).

4.4 Čustveno doživljanje pri starših otrok s kronično boleznijo

Nenavadna, nepričakovana ali življenjsko ogrožajoča kronična bolezen povzroči številne reakcije pri obolelem, kakor tudi pri njegovih najbližjih. Kako posamezniki gledajo na bolezen, njene vzroke in posledice, močno vpliva na to, kaj počnejo. Na novo nastalo situacijo lahko gledajo kot na izziv, kot na sovražnika, proti kateremu se je potrebno boriti, kot ujetništvo, znak šibkosti, olajšanje, nepopravljivo izgubo, strategijo za pridobivanje pozornosti ali vznemirljivo duhovno izkušnjo. Čeprav se čustvene reakcije razlikujejo, so najpogostejše žalovanje, strah in tesnoba, jeza depresija, krivda (Falvo 2005, 6).

4.5 Temeljna čustva

Poznamo in razlikujemo temeljna ter samozavedajoča se čustva.

Temeljna čustva, ki bi jih lahko poimenovali senzo-motorično-afektivna upravljalna področja, usmerjajo ustrezne odzive na kognitivni, afektivni, fiziološki in vedenjski ravni (Cvetek 2014, 43). Sem uvrščamo veselje, zanimanje, naklonjenost, gnus, zaupanje in nezaupanje ter čustva, ki smo jih raziskovali v naši raziskovalni nalogi, in sicer: žalost, jeza in strah.

4.5.1 Žalost

Čustvo žalosti običajno ljudje doživljajo kot neprijetno stanje, zato ga uvrščamo med boleča ali negativna občutja. Med razloge, ko občutimo žalost, uvrščamo nedosežene cilje, ločitev od svojcev, posameznikov, družine in tudi otrokovo kronično bolezen.

Običajno jo spremljajo občutja izgube ali pomanjkanja, nelagodja, obupa, nemoči, bridkosti. Pa vendar, ne glede na neprijetna stanja ima žalost izjemno pomembno prilagoditveno funkcijo. Namreč žalost spodbudi jokanje, pri čemer se sprosti telesna

46

napetost in tako pomaga, da se telo umiri ter omogoči, da se po večjem razburjenju odpočije. Poleg tega olajša subjektivno občutje bolečine ter posamezniku omogoči sprejeti izgubo. Izražanje žalosti v odnosih z drugimi je jasen znak, da posameznik potrebuje pomoč, saj se sam ne zmore spoprijeti z izgubo. Ravno zato ima žalost pomembno vlogo pri iskanju in pridobivanju socialne podpore. Hkrati žalost posamezniku pomaga soočiti se s cilji in željami, ki jih ne more doseči, uresničiti ter omogoči jasnejše zavedanje, kaj je pravzaprav pomembno. Po eni strani posameznika varuje pred prekinitvijo odnosov, po drugi strani pa ga motivira, da ohranja tisto, kar mu je pomembno. Pojavi se tudi v primerih, ko se zamaje posameznikova identiteta, ko je ogrožena njegova podoba samega sebe, zatorej ima funkcijo varovanja samopodobe in osebne identitete. Lahko jo opišemo na kontinuumu od zelo šibke do močne stopnje vznemirjenosti. Pri šibkem doživljanju govorimo o otožnosti, ko je posameznik sicer pomirjen s svojo žalostjo in sprejema izgubo. Na sredini kontinuuma govorimo o občutju naravne žalosti, ki je posledica izgube, katero običajno spremlja jok. Na drugi strani pa gre za močno intenziteto doživljanja in govorimo o nerazrešeni žalosti, ki lahko preraste v obup in potrtost (55–57).

Žalost je povsem normalen odziv posameznika ob izgubi, ki je posledica kronične bolezni. Ne glede na to, da se odziv razlikuje od človeka do človeka, je pogosto začetna reakcija šok, otrplost, nejevera, izrazitejša pa postane, ko posameznik prepozna resničnost razmer. Po večkratnem soočanju z izgubo pride do prilagoditve (Falvo 2005, 6).

Žalost je običajno opredeljena kot kratkotrajen pojav, ki lahko traja nekaj sekund, pa vse do nekaj ur in je najpogostejše čustvo, ki ga doživljamo med žalovanjem (Bonanno, Goorin in Coifman 2008, 797).

4.5.2 Jeza

Občutje jeze ravno tako prištevamo med neprijetna čustva, ki ga na subjektivni ravni doživljamo kot stanje vznemirjenosti in je lahko povezano z doživljanjem krivice, da se posameznika nepravično obravnava, da je napaden, da mu nekdo križa načrte. V prvi vrsti je jeza čustvo samozaščite in posamezniku omogoči postavitev mej, umik pred neželenim vedenjem, zaustavitev neželenega vedenja, zaščito lastnih potreb. Jeza sproži sprostitev energije in tako pripravi telo na aktivno delovanje ter posledično posamezniku omogoči,

47

da spremeni neugodne okoliščine oziroma doseže, da se mu ne povzroča škoda. Zato lahko o jezi govorimo kot o konstruktivnem čustvu, vendar pa lahko večja intenziteta energije vodi v destruktivno vedenje.

Ko možgani ocenijo situacijo kot nevarno, sprožijo obrambni odziv, zato je jeza povezana z obrambnim stanjem človekovih možganov. Ob doživljanju jeze se sprožita odziv bega ali boja ter zoži posameznikov razpon aktivnosti z namenom čim več energije usmeriti v ogrožajočo situacijo. Posameznik v stanju jeze ni dovzeten za nove informacije o drugih ljudeh, razen tistih, ki jih doživlja kot nevarne in se mora pred njimi zaščititi. Ravno tako v stanju jeze ni zmožen reševati medsebojnih sporov.

Jezo ravno tako lahko opišemo na kontinuumu vse od šibkega do intenzivnega doživljanja. Če se torej pomikamo po kontinuumu od šibkega do močnejšega doživljanja, najprej govorimo o stanju nezadovoljstva, v katerem se posameznik sooča s krivično ali nezadovoljujočo situacijo, vendar ob tem ostane dokaj umirjen. Umirjenost mu omogoči, da se s situacijo spoprime na premišljen in umirjen način. V sredini kontinuuma govorimo o jezi, ki je posledica neizpolnjenih potreb, želja, pričakovanj. Gre že za bolj intenzivno doživljanje in ker je intenziteta močnejša, govorimo o besu. Na tej stopnji velikokrat zaznamo eksplozivno odzivanje, v katerem je zavestna volja prisotna v bistveno zmanjšani meri oziroma, zavestne volje ne vključuje. Tukaj se lahko pojavi dalj trajajoča zamera, kjer se na bazična občutja bese in jeze vežejo vztrajajoča ter destruktivna kognitivna prepričanja (Cvetek 2014, 57–58).

Posamezniki s kronično boleznijo, starši otrok s kronično boleznijo se lahko jezijo nase ali na druge zaradi zaznanih krivic ali izgub, ki so povezane z njegovim stanjem oziroma novonastalo situacijo. Nekateri lahko celo verjamejo, da je njihovo stanje povzročila malomarnost, kateri bi se lahko izognili. V kolikor se posameznik dojema kot žrtev, bo svojo jezo lahko usmeril na okoliščine ter druge ljudi, ki jih bo krivil za njegovo stanje.

V kolikor bo prevladujoče mnenje, da so sami povzročili oziroma so sami krivi za svoje stanje, situacijo, bodo jezo usmerili navznoter. Jeza je posledica frustracij, na katere se posameznik odzove s sovražnostjo do drugih, ki pravzaprav nimajo nobenega vpliva na razvoj kronične bolezni. Lahko pa je jeza odraz zavedanja resnosti situacije in je povezana z občutji nemoči. Nekateri posamezniki jeze ne izrazijo na odkrit način temveč s

48

pretiranim nadzorom, pritoževanjem, prepiranjem. V kolikor posameznik jeze ne zmore izraziti, mu moramo pri tem pomagati, saj je jeza prvenstveno pozitivno čustvo, ki posamezniku lahko pomaga pridobiti nadzor (Falvo 2005, 7).

Shaver idr. (1987) so ugotovili, da jeza vključuje občutja razdraženosti, ogorčenja, gnusa, sovraštva in sitnosti, vendar te različne »nianse« občutja jeze niso izrazito različna afektivna stanja (777). Jezo velikokrat povezujemo z napadom in agresijo (779).

4.5.3 Strah

Strah opozori na zaznano nevarnost, ki je lahko realna, zunanja ali celo namišljena. Ne glede na prilagoditveno funkcijo, čustvo strahu umeščamo med boleča, neprijetna, negativna čustva. Podobno kot jeza ima strah funkcijo samozaščite. Posameznika je lahko strah pred prihodnjimi izgubami, neuspehi, lahko ga je strah neposredne fizične nevarnosti ali pa ga je strah zaradi katastrofalnih pričakovanj v povezavi s svojo ali prihodnostjo drugega. Na več stvari je posameznik navezan, več razlogov ima za strah.

Strah ima pomembno vlogo pri razvoju bolj realističnega in kritičnega mišljenja, saj varuje pred nekritičnim in prehitrim zaupanjem nekomu ali nečemu, še zlati tistemu, kar je za posameznika novo, nepoznano. Na ta način strah posameznika spodbudi h kritičnemu tehtanju novega in k preverjanju realnosti. Velikokrat je povezan s stvarmi, ki posameznika presegajo, kot je recimo ob izkušnji srečanja s presežno močjo, navzočnostjo božanskega, nadnaravnega. Čeprav tovrstno srečanje ni nevarno, pogosto prebudi strah in človeka odvrne od nadaljnjega raziskovanja. Lahko pa prebudi občutje strahospoštovanja in tako spodbuja k večji opreznosti, previdnosti v odnosu do nepoznanega.

Od tega, kakšna je dejanska nevarnost in kakšne so posameznikove zmožnosti soočanja s tako situacijo, bo odvisna intenziteta strahu. Čustvo strahu sproži obrambni odziv, posameznikova raven budnosti se poveča, poveča se zaznavanje podrobnosti ter pozornost usmeri v grozečo nevarnost. Tako organizem poskuša pridobiti čim več informacij o nevarnosti, kar mu posledično omogoči ustrezen odziv, ki je lahko beg, boj ali zamrznitev. Na nizko intenzivnem polu kontinuuma lahko opazimo občutja

49

zaskrbljenosti, plahosti, občutja opreznosti. Posameznikovo občutje opreznosti je temelj samozaščite, saj posamezniku omogoči prepoznavanje nevarnosti ter ga spodbuja k previdnosti, poleg tega pa posameznika varuje pred dejansko nevarnostjo in ne gre za patološko anksioznost, ki posameznika ohromi. Kot posledica soočanja z dejansko nevarnostjo je na sredini kontinuuma prisoten naraven odziv strahu. In četudi se posameznik sprva ne zaveda razloga za strah, se tega zave ob zavestnem razmisleku. Zelo intenziven strah pa posameznik doživlja na polju z veliko intenzivnostjo, kar lahko poimenujemo groza ali panika. Na tem polju kontinuuma je občutje tako močno, da posameznika preplavi z občutkom izgube kontrole nad seboj in nad situacijo, v kateri se nahaja (Cvetek 2014, 59–61).

Reakcija strahu navadno traja toliko časa, dokler obstaja nevarnost, torej mine, ko se posameznik osvobodi grozeče nevarnosti. V primeru, ko nevarnost obvlada, je zadovoljen, se prej ali slej umiri in posledično mu uspešno premagana situacija izboljša samopodobo ter utrdi v samozaupanju. Če ni premočan in dolgotrajen, strah posameznika vodi do čim bolj optimalnega usklajevanja svojega početja z zastavljenimi cilji ter prispeva k vzpostavljanju strpnih medosebnih odnosov ter k osebnostni rasti (Rakovec-Felser 2009, 38).

Kronična bolezen predstavlja potencialno izgubo, poleg tega pa nepredvidljivost bolezni povzroči tesnobo, ki jo zdravljenje, hospitalizacije, strah, povezan s smrtjo, izgubo življenja, bistveno stopnjujejo. Tako lahko tesnoba posameznika pahne v panično stanje, zaradi česar niso zmožni ukrepati (Falvo 2005, 7). V primeru, ko aktivni mehanizmi spoprijemanja odpovedo in strah ostane nerazrešen, se razvije v tesnobo (duševno motnjo), četudi ni nujno predhodnik tesnobe. Tesnobo vzdržujejo številni kognitivni procesi, vključno z abstrakcijo, ruminacijo, oceno tveganja. Meja med strahom in tesnobo ni jasno izražena, saj sta oba izzvana v kontekstu obrambne motivacije (La Bar 2016, 751).

Zelo pomembno je, da posameznikom s skupnim odločanjem, posredovanjem informacij, pomagamo povrniti občutek nadzora nad situacijo, kar je pomemben korak k zmanjševanju tesnobe in lažji rehabilitaciji (Falvo 2005, 7). Namreč pojav tesnobe lahko preraste v panično stanje, panični napad, ki se pojavi iz nejasnega razloga, nepričakovano,

50

ob tem pa ga spremljajo izredno neprijetni telesni pojavi (Rakovec-Felser 2009, 41).

Natopi »ohromljujoč teror« oziroma občutek, da posameznik nima nadzora, da stvari niso resnične, čemur sledi strah pred naslednjim napadom (Tompkins 2010, 268).

Ravno telesni aspekti tesnobe so pomembni dejavniki v razvoju panične motnje.

Posameznik lahko doživi nenavadno hitro bitje srca, mravljince v nogah, rokah, omotico, kar izzove dodaten močan strah, zato se vegetativno živčevje še bolj intenzivno odzove.

Posledično se razvije »strah pred strahom«, ki je pravzaprav temeljno gonilo paničnega napada. Vsakokratno doživljanje paničnega napada je za posameznika nesprejemljivo.

Ker se panični napadi pojavijo iz nepojasnjenih razlogov se oseba osredotoči na svoje telo in je pozorna na vsakršno, še tako majhno spremembo v svojem telesu. S pretirano osredotočenostjo na svoje počutj takoj zazna znake notranje napetosti in te interpretira kot ponavljajoči se panični napad. Tako se oseba znajde v panični zanki (Meško 2010, 111–113).