2.7 Soočanje s kronično boleznijo oziroma stresom
Definicijo soočanja opredeljujemo kot spreminjajoča se vedenjska ter kognitivna prizadevanja za obvladovanje posebnih notranjih in/ali zunanjih zahtev, ki presegajo notranje vire osebe. Tovrstna opredelitev je najprej usmerjena v procese ter pomeni razlikovanje med avtomatiziranim prilagodljivim vedenjem in med obvladovanjem.
Obvladovanje se opredeli kot prizadevanje obvladati vse, kar oseba počne in misli, vendar to ne vključuje, kako dobro ali slabo deluje. Z uporabo besede opravljati se izognemo enačenju te besede z besedo obvladovanje, kajti obvladovanje lahko vključuje tudi
16
izogibanje, zmanjševanje in sprejemanje stresnih razmer ter poskuse obvladati okolje (Lazarus in Folkman 1984, 141–142).
Lazarusov model soočanja s stresom pravi, da je posameznikova stopnja doživljanja stresa odvisna od tega, kako posameznik vidi svoje sposobnosti, situacijo in obvladovanje oziroma odzivanje na stresno situacijo. Če posameznik na dejavnik stresorja gleda negativno, ga doživlja kot izgubo ali grožnjo, bo njegova reakcija odražala negativne emocije, kot so jeza, depresivnost, tesnoba, strah. Tovrsten čustveni odziv na stres posledično vodi v emocionalno usmerjeno soočanje s stresom ter zmanjšuje uspešnost soočanja. Zatorej, kadar se dojemanje sprememb, povezanih s kronično boleznijo zdi nepremagljivo in presega posameznikovo sposobnost obvladovanja, je stres lahko zelo izrazit. V kolikor pa posameznik na stresor gleda pozitivno, bo njegov odziv ciljno naravnan in usmerjen k rešitvi problema, kar pomeni, da bo soočanje s stresom aktivno, motivirano ter uspešno (Pate 2016, 49). Torej, v kolikor posameznik zaupa v svoje sposobnosti, obdrži nadzor nad svojo usodo in ko verjame, da so neizogibne spremembe obvladljive, je stres manj izrazit (Falvo 2005, 3).
2.7.1 Sedemstopenjski model soočanja
Hopson, Scally in Stafford (1992 v Pate 2019, 18–19) so oblikovali sedemstopenjski model soočanja z življenjskimi prelomnimi dogodki, kamor lahko uvrstimo tudi kronično bolezen.
»Imobilizacija« je prva faza, v kateri so prisotna občutja preobremenjenosti, šoka, preplavljenosti in »zamrznitve«, ko se na videz zdi, da je zavedanje čustev prekinjeno.
Intenziteta in trajanje prve faze se z nepričakovanostjo dogodka, negativnim vrednotenjem dogodka ter močjo dogodka povečujeta.
»Odziv« je druga faza, za katero sta pravzaprav značilna dva odziva, in sicer minimalizacija in obup. Minimalizacijo občutkov lahko sproži en sam dogodek ali sprememba, ki se nam po ponovni oceni zdi manj nevarna in se posledično verjetnost za spremembo v tej fazi zmanjša. Krajšemu ali daljšem obdobju šoka lahko sledi izrazito nihanje razpoloženja, in sicer vse od minimalnega razočaranja do obupa.
17
»Pomanjkanje zaupanja vase« je tretja faza, v kateri posameznik doživlja, bodisi negotovost bodisi dvom v svoje sposobnosti obvladovanja ali nadzorovanja nove situacije.
»Sprejetje realnosti in poslavljanje« je četrta faza. Vse do te faze je posameznik še kar precej močno navezan na preteklost, kar mu lahko bistveno otežuje spoprijemanje in soočanje s trenutno situacijo. Poslavljanje od preteklosti lahko vključuje občutja jeze, frustracije in obdobja žalovanja. Tovrstno doživljanje naznanja potrebo po tem, da se posameznik počasi sooči s sedanjostjo, torej poslovi od preteklosti, s čimer se prične faza prilagajanja in sprejemanja. Poslavljanje tukaj predstavlja prelomno točko, in sicer posameznik svojo bolečo izkušnjo prične pretvarjati v osebnostno rast.
»Analiza možnih rešitev« je peta faza, za katero je pomembno, da je posameznikov odnos do preteklosti vsaj delno urejen, saj lahko tako aktivno preizkuša nove strategije spoprijemanja, s čimer mu je omogočeno raziskovanje novega obdobja. Ker gre za obdobje preizkušanja, je prisotno večje nihanje razpoloženja, saj nekateri načrti lahko uspejo, nekateri pa ne.
»Iskanje smisla« je šesta faza, za katero je značilno, da se posameznik iz dogodka in izkušnje nekaj nauči. V tej fazi posameznik razvije nov pogled na prihodnost ter razumevanje smisla spremembe njegovega življenja.
»Integracija« je sedma faza, v kateri nova spoznanja o sebi, nova vedenja, razumevanje dogodka postanejo integralni del posameznikovega pogleda na življenje.
2.7.2 Strategije spoprijemanja s stresom
Strategije spoprijemanja s stresom opredelimo kot posameznikova dejanja, ki jih uporablja v poskusu obvladovanja in nadzorovanja zelo stresne situacije. Carver idr. so opredelili tri glavne sloge spoprijemanja, in sicer: na čustva osredotočen slog, ki odvrne pozornost od stresa na obvladovanje neprijetnih čustev, ki se pojavijo kot posledica stresne situacije; na problem osredotočen slog, ki za zmanjševanje in razreševanje stresnih situacij uporablja vedenjsko ali kognitivno olajšanje; disfunkcionalno
18
spoprijemanje, ki vključuje ločevanje od čustev ali stresne situacije (Şenadim idr. 2021, 1).
Posamezniki mehanizme spoprijemanja, ki jih sčasoma razvijejo in se jih naučijo, uporabljajo za obvladovanje, zmanjševanje, prenašanje stresa ter vnovične vzpostavitve psihološkega ravnovesja po stresnem dogodku. Vsakdo razvije različne mehanizme spoprijemanja in vsak posameznik ima svoj prevladujoči slog spoprijemanja.
Posamezniki pri spoprijemanju s stresno situacijo velikokrat uporabijo strategije, ki so jim že v preteklosti pomagale. Vendar, če se izkaže, da prejšnje strategije niso učinkovite, je nujno potrebno vnesti nove strategije spoprijemanja, saj se le tako lahko prilagodijo novim omejitvam. Učinkovito spoprijemanje oziroma spopadanje z nadvse stresno situacijo posamezniku omogoči doseči čustveno ravnovesje ter se izognejo občutju jeze, tesnobe, strahu, depresije (Falvo 2005, 4–5).
Falvo (2005, 5–6) med strategije spoprijemanja s stresno situacijo, kamor sodi tudi otrokova kronična bolezen, uvršča zanikanje, kompenzacijo, racionalizacijo in preusmerjanje občutkov.
Zanikanje resničnosti situacije je lahko v zgodnjih fazah prilagajanja tudi koristno, saj posamezniku omogoča, da se v svojem tempu prilagodi na novo realnost in tako prepreči občutja pretirane tesnobe. Pa vendar, v kolikor se zanikanje nadaljuje, lahko to posamezniku oziroma staršu onemogoči, prepreči, da primerno poskrbi za otrokovo zdravljenje, poleg tega pa se ne nauči novih veščin, ki bi mu znatno pomagale pri doseganju svojih največjih potencialov.
Regresija. V regresiji se posameznik vrne na prejšnjo razvojno stopnjo. So bolj pasivni, kažejo več čustvenosti, kot jo za določeno razvojno obdobje pričakujemo, postanejo bolj odvisni od drugih. V zgodnji fazi kronične bolezni je vrnitev v zgodnejšo fazo razvoja lahko povsem sprejemljiva, še posebno, ko zdravljenje zahteva neaktivnost in počitek. V kolikor posamezniki ne razvijejo druge strategije in obtičijo, lahko to bistveno ovira prilagajanje in doseganje stopnje neodvisnosti, ki bi jim sicer omogočila razvoj največje možne funkcionalne sposobnosti.
19
Kompenzacija je strategija spopadanja, ko v primeru izgube na enem področju postanejo spretnejši, močnejši na drugem področju. Splošno je tovrstna strategija zelo konstruktivna še posebej, če so nova vedenja usmerjena k pozitivnim ciljem. Tovrstna strategija pa je lahko zelo škodljiva, v kolikor so nova vedenja družbeno nesprejemljiva ali celo samouničevalna.
Racionalizacija kot strategija spoprijemanja posamezniku omogoča, da se opraviči, ker ne more izpolniti nalog ali pa za svoje vedenje najde družbeno sprejemljive razloge.
Racionalizacija lahko ublaži razočaranje, ker posameznik ne dosega zastavljenih ciljev in sanj. Lahko pa povzroči negativne učinke, v kolikor to postane ovira pri prilagajanju ali ko prepreči posamezniku izkoristiti svoj polni potencial.
Preusmerjanje nesprejemljivih občutij ali idej v družbeno sprejemljivo vedenje je ena najbolj pozitivnih in konstruktivnih strategij spopadanja. Starši kronično bolnih otrok imajo lahko posebno močne občutke jeze ali sovražnosti, bodisi zaradi diagnoze bodisi zaradi okoliščin, ki so povezane z njihovim stanjem. Če je mogoče na novo opredeliti ter preusmeriti njihovo čustveno energijo v pozitivno dejavnost, so lahko rezultati koristni.
Namreč iz nuje ustvarijo vrlino in primanjkljaj preoblikujejo v dobiček. Kakor pri vseh strategijah spoprijemanja ima lahko tudi preusmerjanje občutkov negativne učinke, če se občutki sovražnosti ali jeze preusmerijo v negativno vedenje ali družbeno nesprejemljive dejavnosti.
20