5.1 Psihološke intervence
Psihološke intervence so opredeljene kot psihoterapevtska obravnava, ki je posebej zasnovana za spreminjanje kognicije, vedenja staršev ali obojega hkrati, predvsem z namenom izboljšati otrokove rezultate. Različne psihološke intervence se med seboj razlikujejo v svojih pristopih, zato še vedno potekajo razprave, kateri pristop je najučinkovitejši (Eccleston idr. 2015, 7).
Določitev terapije in terapevta kot verodostojnega je ključna stopnja terapije. Nato se vzpostavi terapevtsko razmerje, ki omogoči zaupno in ne obtožujoče raziskovanje vedenja. Odvisno od bolezni in vedenja, določene komponente vključujejo veščine obvladovanja tesnobe, upravljanje odnosov, veščine reševanja težav. Večina terapij vključuje vzdrževalne komponente, ki se osredotočajo na vedenjske spremembe v družinskem okolju, zunaj bolnišnice. Tovrstne komponente so uporabljene v intervencijah namenjenih staršem, s katerimi izboljšajo starševsko delovanje, otrokovo vedenje in psihično zdravje (7).
Družinske in sistemske terapije se osredotočajo na kontekstualni in odnosni pogled na etiologijo in vzdrževanje določenega vedenja. Cilj spremembe vedenja je povezan z družinskim delovanjem ali s kognitivnim zastopanjem družine in ne toliko s posameznikovimi vedenji, prepričanji in stališči. Torej je cilj psiholoških intervenc izboljšati družinsko delovanje, zmanjšati starševsko stisko, regulirati njihova neprimerna vedenja ter spodbujati otrokovo dobro počutje in zdravje (Law idr. 2019, 9). Zato običajno tovrstne terapije vključujejo več družinskih članov (Eccleston idr. 2015, 7–8).
Otroci so tisti, ki imajo kronično bolezen, vendar v kontekstu družine. Starši so z otrokovo boleznijo močno zaznamovani, čemur se pridružijo še ostali stresorji. Starševski stres lahko vpliva na njihovo uspešno delovanje pri nudenju podpore otroku, ko se ta prilagaja na bolezen. Psihološke intervence so zatorej staršem na voljo predvsem z razlogom, da bodo le-ti lahko pomagali sebi in svojim otrokom (8).
54
Družinski terapevti sodelujejo s celotno družino, s podsistemi ali s posamezniki. Vendar v vseh situacijah je poudarek na tem, kako so vedenja in prepričanja povezana z odnosi v družini. Zatorej se za ustvarjanje kakršnihkoli sprememb obravnavajo vzorci odnosov.
To je namreč ključnega pomena, saj lahko pomanjkanje nadzora, ki ga bolezen zahteva, predstavlja nepovezano družino, ki ni sposobna obvladovati situacije in ni sposobna razreševati problemov (Altschuler, Dale in Byng-Hall 1997, 59).
5.2 Relacijska družinska terapija (RDT)
Relacijska družinska terapija zajema človekovo doživljanje, osebnost, stiske, funkcioniranje ter predpostavlja, da so ravno odnosi temeljni dejavniki, ki vplivajo na razvoje njegove notranje psihične strukture (Potočnik Kodrun 2016, 101).
Relacijska družinska terapija temelji na treh osnovnih nivojih doživljanja, in sicer na intapsihičnem/notranjepsihičnem, interpersonalnem/zakonskem in sistemskem/
družinskem nivoju, ki so zasnovani na dinamičnih principih: projekcijsko-introjekcijska identifikacija, temeljni afekt, afektivni psihični konstrukt, kompulzivno ponavljanje in regulacija afekta (Gostečnik 2011, 9).
Relacijska družinska terapija je usmerjena na vse tri nivoje, kjer išče psihični zaplet, ki ga poskuša razrešiti. Istočasno skuša na vseh treh nivojih razreševati različne oblike afektivnih psihičnih konstruktov, ki so pravzaprav obrambni mehanizmi in ki vzpostavljajo različne dinamike regulacije afektov. Regulacije afektov pa vzdržujejo funkcionalne ali nefunkcionalne dinamike sistemov na vseh treh nivojih (10).
Sistemska raven: Terapevt poskuša najprej na sistemski ravni razrešiti problem, ki ga sistem ustvarja in ohranja. Problem je na tej ravni opredeljen kot kompromis, s katerim člani družine prikrivajo globlje afekte, kot so jeza, žalost, strah in s katerimi se ne morejo soočiti. Zato eden od članov družine postane identificirani pacient, ki postane nosilec tega afekta in hkrati postane vzdrževalec in regulator sistemskega ravnovesja (11).
55
Interpersonalna raven: Terapevt na tej stopnji poskuša ugotoviti, kaj se dogaja med partnerjema. Zanima ga, kje sta se spoznala, od kod izhajata, kakšna je njuna komunikacija, katerim vrednotam pripisujeta veljavo. Pri teh splošnih vprašanjih bo terapevt že posegel v njun notranjepsihični svet in prepoznal njune temeljne afekte, ki se ustvarjajo med njima in ki se na novo odigravata v njunem odnosu. Terapevt bo razreševal njune strahove, konflikte ter skušal le-te prekiniti. Poskušal ju bo naučiti mehanizmov regulacije afektov ter jima pomagal zgraditi nove oblike odnosov (25).
Intrapsihični nivo: Na tem nivoju se bo terapevt ukvarjal z dinamiko transferja-kontratransferja oziroma s tako imenovanim mehanizmom projekcijsko-introjekcijske identifikacije. Gre za proces, ki bo posamezniku pomagal, da se poslovi od starih oblik čutenja, razmišljanja, vedenja, od bolečih afektov, ki so združeni z izkrivljeno aamopodobo ter razdiralnimi podobami drugih (43).
5.3 Temeljne premise relacijske družinske terapije
5.3.1 Temeljni afekt
Temeljni afekt ali emocije predstavljajo osnovno dinamiko, ki povzročajo ter vzdržujejo neko funkcionalnost ali patologijo v odnosih in vsebujejo nezavedne psihosomatske vsebine. Gre za psiho-biološka stanja, ki so utemeljena v telesnih senzacijah, ki so bile primarno ustvarjene v odnosu z materjo. Poznamo šest temeljnih afektov in ti so: sram, gnus, žalost, veselje, jeza in strah. Vedno je eden izmed teh konstitutiven pri družinskih, zakonskih in posameznikovih strukturah in je največkrat globoko v nezavedni ravni psihičnega doživljanja, zaradi česar ga je težko zaznati. Na sistemski in interpersonalni ravni se pokaže kot »nesorazmerni odziv na neko konkretno vedenje tukaj in sedaj« (63–
64).
5.3.2 Afektivni psihični konstrukt
Afektivni psihični konstrukt je obrambni mehanizem, ki vključuje čustvene, kognitivne in vedenjske konfiguracije ter organsko komponento, kamor sodijo tudi nevrotične in
56
obsesivne misli, psihosomatska obolenja in iracionalna razmišljanja. Gre za tako imenovan psihični kompromis, ki proizvede najrazličnejše simptome: organske, čustvene, kognitivne in vedenjske.
Obrambni mehanizem sistemu in posamezniku omogoča, da disociira, zanika, potlači odcepi nekatere boleče, organske in travmatične psihične vsebine. Na ta način se namreč zavaruje pred vdorom bolečih občutij, kot so zloraba, zavrnjenost, prizadetost, zavrženost. Ravno zato je le-ta »gonilna sila vsakega nefunkcionalnega odnosa«
(Gostečnik 2011, 65–66).
5.3.4 Projekcijsko-introjekcijska identifikacija
Gre za intrapsihični, interpersonalni in sistemski psiho-biološki proces. Gre za to, da pošiljatelj svoje odcepljene notranjepsihične dele sebe pripiše drugemu, drugi ali naslovnik pa se s tem poistoveti. Na primer, mati (pošiljateljica), ki projicira, pripiše tistemu, v katerega projicira (naslovnika), zanikane, odcepljene disociirane notranje vidike sebe. Bistveni del tega pa je introjekcijska identifikacija, ki nadaljuje proces, pri katerem naslovnik ponotranji projicirane dele drugega (67–68).
5.3.5 Kompulzivno ponavljanje
Mehanizem projekcijsko-introjekcijske identifikacije se vzpostavi in prek kompulzivnega ponavljanja utrjuje psiho-biološke vsebine. Gre za ponavljanje ter ponovno ustvarjanje afektov, travm, nezavednih somatskih vsebin ter v povezavi s tem modele odnosov in vedenj na vseh ravneh (70).
5.3.6 Regulacija afekta
Relacijska družinska terapija poskuša regulirati temeljni afekt, ki preplavlja vse odnose.
Ti odnosi so bili vzpostavljeni že v zgodnji dobi, ki jih relacijska družinska terapija ponovno prebudi, naredi znane ter v terapevtskem prostoru (med zakoncema ali med terapevtom in posameznikom), na osnovi regulacije bolečih in težkih afektov te spremeniti. Regulacija afekta je namreč temeljna potreba vsakega sistema, da le ta lahko preživi (73–74).
57